Dediščina
Javni spomeniki
Maršal Tito
Antun Augustinčić (1977)
Kip Maršala Tita (Josip Broz Tito, 1892 -1980, predsednik nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije in predsednik Komunistične partije Jugoslavije) je avtor naredil leta 1947 v naravni velikosti za Titov rojstni kraj Kumrovec. Leta 1977 so po naročilu skupščine Občine Velenje po izvirniku iz leta 1947 izdelali spomenik nadnaravne velikosti za postavitev v Velenju. Skulpturo sta avtorju pomagala modelirati akad. kip. Vladimir Herljević in akad. kip. Ivan Pavić. Spomenik so odkrili 25. junija 1977 v čast 40-letnice prihoda tovariša Tita na čelo KP Jugoslavije, 40-letnice ustanovnega kongresa KP Slovenije in ob Maršalovi 85-letnici.
Skupščina Občine Velenje je že leta 1974 sklenila, da na Titovem trgu v Velenju postavijo spomenik maršalu Titu, lokacijo spomenika pa je izbral avtor, ki je leta 1977 prav s tem namenom obiskal Velenje. Skulpturo je odlila livarna Likum v Zagrebu, finančna sredstva za realizacijo postavitve pa so prispevale delovne in družbenopolitične organizacije ter občani s samoprispevkom.
Tito je upodobljen kot razmišljujoč strateg in revolucionar, ki med hojo z rokami, sklenjenimi na hrbtu, zre predse in razglablja. Oblečen je v vojaško uniformo in dolg preko ramen ogrnjen plašč, ki poudarja težo plastične gmote. Monumentalen kip Maršala Tita dominira nad celotnim kompleksom osrednjega mestnega trga.
Alfonz Šarh Iztok
Alojz Jerčič (1978)
Spomenik je posvečen narodnemu heroju in borcu Pohorskega bataljona Alfonzu Šarhu Iztoku, ki je skupaj s tremi sinovi padel 8. januarja 1943 leta v zadnji bitki Pohorskega bataljona. Avtor je Šarha upodobil kot kmetovalca, orača, s plugom, ki pa ni bil nikoli dodan. Portretne podobnosti razen košate brade ni zaznati. Poenostavljena oblika telesa in nepravilni proporci izdajajo kiparja samouka, ki je z velikostjo kipa želel poudariti pomen narodnega heroja. Skulpturo je naredil na pobudo Osnovne šole XIV. divizije in ji ga podaril.
Anton Aškerc
Ciril Cesar (1974)
Dopasni portret pesnika Antona Aškerca (1856 – 1912), ki je v Velenju deloval kot kaplan med leti 1894 in 1898, je nastal leta 1956 po naročilu Občine Celje ob 100. obletnici Aškerčevega rojstva. Prvi odlitek stoji ob Vodnikovi cesti v Celju, drugi pa pred šolo Antona Aškerca v Velenju. Delo je bilo odlito v livarni Likum v Zagrebu. Pobudnik in naročnik postavitve je bila osnovna šola, ki se je ob otvoritvi spomenika uradno preimenovala v OŠ Antona Aškerca, glavnino sredstev za odlitek pa je prispevala Kulturna skupnost Velenje. Osnovna šola Antona Aškerca je bila prva v Velenju, pred katero je bil postavljen portret osebe, po kateri nosi ime.
Kipar je z dinamično razgibano kompozicijo prekrižanih rok, ki hkrati kažeta v nebo in zemljo, ustvaril napetost, ki se odraža tudi na obrazu upodobljenega pesnika. Z ostrimi, poudarjenimi obraznimi potezami in dinamiko telesa je ustvaril ekspresiven portret, s katerim je želel prikazati protislovje med duhovnikom in umetnikom, med duhovnostjo in realnostjo.
Edvard Kardelj
Stojan Batič (1982)
Spomenik Edvarda Kardelja stoji ob trgu istoimenske stanovanjske soseske, zgrajene v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Edvard Kardelj (1910 -1979), politik in publicist, je bil eden najtesnejših sodelavcev Josipa Broza Tita. Pobude za postavitev spomenika so se pojavile že leta 1979 po njegovi smrti. Leta 1981 pa je skupščina Občine Velenje sprejela sklep, da se spomenik postavi v novi stanovanjski soseski Šalek II.
Kardelj v sproščeni drži sedi na robu mizastega podstavka. Zamišljen in s knjigo v roki je predstavljen kot mislec in teoretik samoupravnega socializma, njegovo pomembnost v družbenopolitičnem sistemu pa poudarja nadnaravna velikost spomenika. Kip stoji na rahli vzpetini, tlakovani z granitnimi kockami.
Istočasno z odkritjem spomenika so stanovanjsko sosesko Šalek II poimenovali po Edvardu Kardelju.
Gustav Šilih
Gabriel Kolbič (1978)
Spomenik je dobil prostor v parku pred Osnovno šolo Gustava Šiliha na levem bregu Pake. Spomenik velenjskemu rojaku in priznanemu slovenskemu pedagogu, šolniku in pisatelju Gustavu Šilihu (1893-1961) so odkrili leta 1978 ob 15. obletnici šole. Rojen je bil v Velenju in je med drugim avtor dveh knjižnih del (Nekoč je bilo jezero in Beli dvor), za kateri mu je dala snov Šaleška dolina.
Gabrijel Kolbič je bil vselej zvest portretni vernosti in tudi realistično modeliran Šilihov portret ne odstopa od tega. Kipar je portretiranca upodobil do pasu, z rahlo naprej sklonjeno glavo, s prekrižanimi rokami in knjigo v roki, ki označuje izobraženega in umirjenega moža. Na podstavku, obdanem z granitnimi ploščami, je napis »Gustav Šilih/slovenski pedagog/šolnik in pisatelj/velenjski rojak/1893-1961«.
Kontinuiteta
Stojan Batič in Matjaž Počivavšek (2001)
Pred glavnim vhodom v kompleks Gorenja stoji sredi krožišča visoka skulptura v obliki simbola za neskončnost. Neprekinjena, cevasta forma bleščeče in nerjaveče kovine simbolizira neprekinjen razvoj in rast Gorenja. Skulpturo je naročilo vodstvo Gorenja d.d. z željo, da se uredi krožišče pred glavnim vhodom v tovarniški kompleks ob bližajočem se jubileju. Kipar Stojan Batič je k sodelovanju povabil tudi kiparja Matjaža Počivavška, s katerim sta skupaj realizirala idejo abstraktne skulpture. Odkrili so jo ob praznovanju 50-letnice obstoja tovarne Gorenje.
Manifest
Ciril Cesar (1958)
Manifest je edina javna plastika, ki je bila načrtovana skupaj z ureditvijo parka, saj je krajinski arhitekt Filipski, ki ga je v Velenje povabil tedanji župan Nestl Žgank, ob projektiranju parka načrtoval tudi postavitev moderne skulpture. Naročilo so zaupali domačinu, akad. kiparju Cirilu Cesarju, ki je zasnoval približno 8 metrov visoko aluminijasto skulpturo in jo poimenoval Človek-stroj.
Modernistična skulptura, ki jo sam avtor postavlja v konstruktivizem, stoji na treh nogah in s posameznimi simboli predstavlja človeka. Na reliefno obdelani površini je vidnih več človeških figur, delov telesa in simbolov. Manifest, prvotno tudi Rudarski manifest, združuje več pomenov; posamezni elementi po avtorjevi interpretaciji predstavljajo človeka in stroj, rudnik in rast novega mesta Velenja. Skulptura je bila odlita v livarni Likum v Zagrebu.
Sočasno z Manifestom je avtor v parku zasnoval manjšo fontano (pribl. 10 m2) z mozaikom Atlantida na dnu.
Mati z otrokom
Stojan Batič (1982)
Plastika Mati z otrokom je prvotno stala na odprtem bazenu ob stopnišču, ki je povezovalo bazen in restavracijo. Odkupljena je bila leta 1982 skupaj s spomenikom Edvarda Kardelja.
Motiv matere, ki sedi na tleh in se igra z otrokom na kolenih, je bil nadvse primeren za okolje odprtega bazena, saj je takšen prizor pogost in običajen na javnih kopališčih. Telesne oblike ženskega akta so rahlo poenostavljene in stanjšane, izraznost pa je dosežena s krivinami telesnih delov in dinamiko pregibov rok in nog.
Miha Pintar Toledo
Anton Herman (1976)
Doprsni portret španskega borca, partizana in narodnega heroja stoji ob istoimenski šoli v spomin na 3. junij 1942, ko je v Lokovici pri Šoštanju padel komandir Pohorske čete Miha Pintar Toledo (1913 – 1942). Avtor je portret izdelal po grafični predlogi, z nasveti in korekturami v ateljeju pa so mu pomagali tudi ljudje, ki so poznali Miho Pintarja. Avtor ga je upodobil v civilni obleki brez vojaških in revolucionarnih simbolov, ki jih je v izrazu nadomestil z ekspresivnimi obraznimi potezami heroja. Portret je bil odlit v Livarni Andreja Kamška v Ljubljani.
Muze umetnosti
Stojan Batič (1960)
Veliki relief na pročelju Kulturnega doma avtorja Stojana Batiča je prvo izmed njegovih sedmih del, ki stojijo v Velenju. Postavljen je bil leto dni po uradni otvoritvi Kulturnega doma (leta 1959) in prikazuje tri področja umetniške dejavnosti. Sploščena figuralna kompozicija je razdeljena v tri enako velika polja in predstavlja s simboli in značilnimi predmeti likovno, glasbeno in dramsko umetnost.
»Batič je s svojimi mrežastimi reliefi našel osebno varianto za stensko dekoracijo, ki je naraščala tudi po svetu, tam pogosteje z abstraktnim kiparstvom. Njegova je glede na tradicijo nova, vendar ohranja po avtorjevi in naročnikovi volji človeško figuro kot nosilko sporočila.«1
1 Špelca Čopič, Študija o umetniku.V: Stojan Batič:pregledna razstava, Mestna galerija Ljubljana 1995, str.23.
Nabiralka zvezd
Črtomir Valenčak (2003)
Skulpturo domačega avtorja so postavili novembra 2003 ob prenovi Rdeče dvorane na pobudo vodstva dvorane in arhitekta Gregorja Gojevića, ki je skupaj z avtorjem zasnoval podstavek in neposredno okolico spomenika. Delo je bilo odlito v Livarni umetnin Kamšek Roman, Gora pri Komendi.
»Oblika kot gib, izhajata iz dobe človekovega začetka, torej iz časa kulture lovcev in nabiralcev. Prav ta gib nabiralke, pa nam razkriva vsebino in pomen človekove narave. Seganje v zenit, in ki mu kot edinemu pripada med obstoječimi vrstami, je njegovo večno stremljenje, po doseganju najvišjih ciljev. Torej gib nabiralke, je univerzalen človekov prarefleks, ki je v simbolni definiciji neko večno hotenje človeka posameznika ali celotne kulture, po doseganju najvišjih ciljev, tako umskih, kot tudi fizičnih. S svojim dejanjem NABIRALKA ZVEZD poda definicijo in zmožnost, ki je lastna samo človeku.« 9
9 Črt Valenčak:tipkopis.
Nestl Žgank
Boštjan Drinovec (2009)
Spomenik Nestlu Žganku (1909 -2004) stoji na južnem delu Titovega trga pred zgradbo Mestne občine Velenje. Nestl Žgank je bil pomembna osebnost za razvoj in izgradnjo Velenja. Petnajst let je bil direktor Rudnika lignita Velenje (1950 – 65) , predsednik skupščine občine Velenje (1969 -78) in do 1980 direktor Zavoda za urbanizem Velenje. Spomenik je bil odkrit ob 50-letnici mesta Velenje.
Nestl Žgank je upodobljen v nekoliko nadnaravni velikosti in stoji pred maketo Velenja iz leta 1959. Na južni strani kvadra z maketo je napis:
NESTL ŽGANK
»GRADITELJ NOVEGA VELENJA«
1909 – 2004
DOLGOLETNI DIREKTOR PREMOGOVNIKA VELENJE,
VELENJSKI ŽUPAN IN ČASTNI OBČAN MESTA VELENJE.
AVTOR SKULPTURE: BOŠTJAN DRINOVEC
MAKETA SREDIŠČA VELENJA JE IZDELANA PO NAČRTIH PODJETJA SLOVENIJAPROJEKT (ARH. JANEZ TRENZ), 1959.
Avtor spomenika Boštjan Drinovec je o spomeniku zapisal:
»Želel sem, da kaže spomenik več kot le upodobitev pomembne osebe. Zato stoji poleg figure kvader, na katerem je maketa razvijajočega se Velenja. Preko dotika je vzpostavljena vez med Nestlom in mestom, čigar razvoj nosi pomemben pečat Nestla Žganka.«
Spomenik je naročila Mestna občina Velenje. Delo je bilo odlito v livarni Livartis, umetniško ustvarjanje d.o.o. Ljubljana.
Ob knjigi
Stojan Batič (1998)
Na Trgu mladosti pred Šolskim centrom Velenje stoji na umetno dvignjeni zelenici skulptura mladenke in mladeniča. Najprej je bila postavljena sredi okrogle fontane, obdane s klopmi, ki jo je zasnoval arh. Vladimir Braco Mušič. Zaradi težav z vodovodno napeljavo ni vodnjak nikoli deloval. Ker so se v bazenu nabirale smeti, so ga leta 1998 zasuli in preuredili v zelenico.
Batičevo delo Ob knjigi simbolizira mladost in učenje. Par sedi na klopi drug ob drugemu in mladenič preko rame zre nazaj v knjigo, ki jo bere dekle. Podolgovati telesi sta oglato oblikovani in nimata pravega volumna. Dematerializacija telesne gmote je dosežena z enakomernim tanjšanjem posameznih delov oblin. Zaradi zasutja fontane deluje skulptura odmaknjeno in nima pravega stika z okolico, zelenica v velikem betonskem koritu pa deluje nenaravno.
Onemele puške
Stojan Batič (1971)
Spomenik je posvečen 668 padlim borcem in žrtvam fašizma v občini Velenje. Prvotno arhitekturno ureditev spomenika s fontano in bazenom je zasnoval arh. Vladimir Braco Mušič, kiparski del spomenika pa Stojan Batič. Idejno spomenik predstavlja simbol miru z navzdol obrnjenimi puškami, tekoča voda, ki se je iz fontane zlivala v miren bazen, pa pot k miru.
Monumentalna kompozicija treh pušk, ki v spodnjem delu prehajajo v kompozicijo moških in ženskih figur, stoji na valjastem podstavku, obdanem z bronastim lovorovim vencem. Podstavek so dodali šele med letoma 1975-76. Površina puškinih kopit je reliefno obdelana z množičnimi prizori, simboli in grafizmi, značilnimi za Batičevo ustvarjanje. Na vencu se v skladu z vsebino spomenika nahajajo simboli narodnoosvobodilne borbe in socializma. Pod vencem obliva podstavek 12 krožno razvrščenih vodometov, iz katerih se je pred prenovo voda zlivala v dva nižje ležeča bazena.
Arhitekturni del spomenika je bil leta 2003 korenito spremenjen. Naročnik prenove je bila Mestna občina Velenje, projekt pa je pripravil Projektivni biro Vegrad, d.o.o., arh. Rok Poles.
Osvobojena žena
Stojan Batič (1969)
Skulptura stoji sredi vodnjaka v parku vile Herberstein. Ob prenovi vile Herberstein in parka pred njo so v spodnji vodnjak postavili žensko skulpturo, ki se je prvotno imenovala Turjaška Rozamunda 2, vendar je kipar na željo naročnika spremenil naslov v Osvobojena žena. Vsekakor prvotni naslov bolj ustreza zapeljivi ženski, ki se samovšečno ogleduje v ogledalu. Kljub posplošeni modelaciji je kipar še ohranil realistično formo ženskega telesa. Skulptura Osvobojena žena kljub naslovu, ki ga nosi, nima globljega angažiranega pomena in je namenjena predvsem dekoraciji javnega prostora.
2 Op. V razstavnem katalogu Mestne galerije Ljubljana (Batič 1955, str 141) je skulptura v seznamu parkovnih plastik navedena z imenom Turjaška Rozamunda, str.141.
Partizani
Valerio Miroglio (1977)
Spomenik je posvečen skupnemu boju jugoslovanskih in italijanskih partizanov proti fašizmu in je edini spomenik v Velenju, ki ga je v bivši državi naredi tuj avtor – Italijan. »Njegov spomenik upora je eno najzanimivejših likovnih del na temo NOB pri nas. Prikazuje nam skupino partizanov, ki se nam v hitrem pohodu približujejo s strani in se na mestu gledalčevega očišča sunkovito obrnejo v levo. Vendar, telesa, ki stopajo mimo, niso individualna bitja, zdijo se kot val, ki nam drvi nasproti. Umetnik ga je razrezal na posamične dele in jim dal antropomorfno obliko. Simboličen pomen upora, v katerem posameznik pomeni le toliko, kolikor predstavlja del celote.«8
Spomenik stoji na nizkem podstavku velikosti 50 m2 med Delavskim klubom in poslovno zgradbo Fori. Avtor in njegov sodelavec Mario Flavio Aluffo sta skulpturo podarila Velenju.
8 Cene Avguštin: Valerio Miroglio, katalog k razstavi v Velenju, Velenje 1980.
Rudar
Alojz Kogovšek (1953)
Kip Rudarja je prvi javni spomenik, ki so ga v povojnem obdobju postavili v Velenju. Kipar Kogovšek ga je zasnoval v dveh velikostih. Večji je bil postavljen v Ljubljani, manjši kip pa so leta 1953 postavili pred nekdanji Kino Svoboda v Velenju, leta 1967 pa so ga prenesli na današnjo lokacijo ob Ljudski univerzi v centru Velenja.
Kogovškova upodobitev Rudarja pomeni eno izmed pomembnejših statuaričnih plastik že kmalu po osvoboditvi, saj gre za uspešno uresničenje kiparjevih prizadevanj za obvladanje razgibane spomeniške figure. 7
Telesni volumen je skoraj naravne velikosti. Razgibana figura Rudarja, ki odhaja na delo, je ustvarjena v tradiciji realističnega kiparstva in ikonografsko prilagojena zahtevam socialističnega realizma.
6 Op. Fran Šijanec navaja leto nastanka 1948 -1950. V: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, 1961, str. 344.
7 Fran Šijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, 1961, str. 346.
Simbol rudnika
Vasilije Ćetković (1976)
Skulpturo je naročil Rudnik lignita Velenje, ki je tudi določil prvotno lokacijo ob Kidričevi cesti v severnem delu Velenja. Ob prenovi ceste so jo leta 1995 prestavili na novo lokacijo v park ob rondoju na Kidričevi cesti.
»Spomenik je nekakšen simbol rudnika, kar se posredno navezuje tudi na Velenje, ki je zraslo in se dvignilo iz rudnika, kot dvignejo iz jaškov premog. Tako tudi krogle v kipu predstavljajo kose premoga, ki ga kopljejo rudarji in iz katerega se gradi novo mesto. V skulpturi je zvarjeno približno 30.000 elementov, ki predstavljajo takratno število prebivalcev Velenja.«
Skulptura je nastala v času, ko si je kipar nabiral pomembne izkušnje z delom med zreškimi kovači. Tu se je srečal z jeklenimi odkovki, elementi, ki jih je uporabil pri nadaljnjem delu. Čeprav je skulptura sestavljena iz več tisoč elementov, deluje enovito in zaključeno.
Spomenik padlim gasilcem
Ciril Cesar (1973)
Spominsko obeležje so postavili velenjski gasilci v spomin padlim tovarišem v 2. svetovni vojni. Spodnji, kamniti del v obliki črke T je predelan spomenik graditeljem Velenja iz leta 1958, ki je približno leto dni stal ob novozgrajenem Kulturnem domu, nakar so ga zavrgli. Avtor prvotnega spomenika ni znan. Leta 1972 so ga od Premogovnika Velenje prevzeli velenjski gasilci in ga izročili v predelavo kiparju Cirilu Cesarju. Ta mu je dal novo stilizirano podobo, dodal lovorjev venec iz kovanega železa z napisom »Padlim gasilcem« na trakovih venca, na zgornji strani kamna pa so vklesali še imena šestih padlih gasilcev.
Vidra
Bernard Sešel (1946)
V središču mesta ob Cankarjevi cesti stoji med zeleno rastjo drobna skulptura vidre. Bronasta figura vidre je pritrjena na podstavek iz naravnih kamnov, na katerem s sprednjo tačko drži pravkar ujeto ribo. Avtor je vidro zasnoval na osnovi opisov in fotografij in se poskušal približati čim bolj realistični upodobitvi.
Skulpturo je pri domačinu Bernardu Sešlu naročil inštitut za ekološke raziskave ERICO, pobudnik in pokrovitelj postavitve. Vidra, simbol čistih voda, naj bi mimoidoče opominjala na varovanje našega propadajočega okolja, iz katerega izginevajo ogrožene živalske vrste. Odkrita je bila 5. junija ob svetovnem dnevu varstva okolja.
Vozel
Jiři Bezlaj (1989)
Antropomorfna, organska oblika znotraj enovite kamnite gmote predstavlja po avtorjevi interpretaciji zapletenost elektroenergetskega sistema. Od tod izhaja tudi naslov dela »Vozel«. Skulptura iz belega prilepskega marmorja, ki prenese zimo v našem podnebju, je skoraj brez podstavka, stoji le na tanki plošči sredi zelenice ob restavraciji Jezero. Skulpturo je naročil Rudnik lignita Velenje in dal umetniku proste roke pri izbiri motiva. Kompozicija dvojnega vozla, ki spominja na človeško telo, je čista in enostavna.
Žena ob morju
Ivan Meštrović (1981)
Skulpturo Žena ob morju, ki jo je svetovno znani hrvaški kipar Ivan Meštrović zasnoval že leta 1926, je Velenje dobilo leta 1981 ob preimenovanju mesta v Titovo Velenje. Ob tej priložnosti sta pobratena Občina Split in Galerija Meštrović odstopili pravice za odlitje plastike kot darilo ob preimenovanju mesta. Dogovori o postavitvi Meštrovićeve skulpture v Velenju segajo v čas prvih stikov kulturnih delegacij obeh pobratenih mest, dokončna odločitev pa je bila sprejeta ob pregledni razstavi Ivana Meštrovića leta 1978 v galeriji Kulturnega centra Ivan Napotnik.
Delo je bilo odlito leta 1980 v livarni Torzo v Zagrebu. Stroške odlivanja in podstavka sta poravnala Kulturni center Ivan Napotnik in Kulturna skupnost Velenje. Prvotna lokacija je bila predvidena pred novo glasbeno šolo, ker pa ni bila zgrajena v predvidenem roku, je Zavod za urbanizem Velenje določil novo lokacijo na zelenici ob sprehajališču pred zdravstvenim domom. V Velenju je delo znano tudi pod imenom Dekle ob morju.
Meštrović je skulpturo zasnoval v obdobju, ko se v njegovem kiparjenju ponovno krepi klasična komponenta in ko ustvari vrsto ženskih aktov bogatih oblin in zadržane čutnosti. Na skali, prekriti s tkanino, sedi s prekrižanimi nogami zapeljivo, golo dekle. Obline telesa so mehke in izrazito plastično oblikovane. Meštrović je skulpturo ustvaril tudi v carrarskem marmorju, le-to hrani Atelier Meštrović v Zagrebu. Originalni model v mavcu in odlitek v bronu pa hrani Galerija Meštrović v Splitu.
