Jutri je še en dan

Komična drama, navdihnjena z italijanskim neorealizmom, je osvojila srca gledalcev in v domači Italiji po gledanosti prehitela celo Barbie.

Delia je žena in mati treh otrok v povojnem Rimu. Kadar ne gospodinji nasilnemu možu in ne skrbi za sitnega tasta, hiti med priložnostnimi deli. Edino uteho ji prinašata klepet s prijateljico in hčerina zaroka s prijetnim mladeničem iz premožne družine. Svojo usodo sprejema brez pritoževanja – dokler nekega dne ne prispe skrivnostno pismo …

»Film se je rodil iz želje, da bi prikazala zgodbe ljudi, ki so živeli neposredno po drugi svetovni vojni; zgodbe, ki sem jih slišala od veteranov v svoji družini: babic, pa tudi tet in staršev. /…/ To so bile dramatične, zabavne, paradoksalne in včasih tragične zgodbe. V njih so nastopale običajne ženske, ki so brez vprašanj sprejemale življenje, polno zlorab, ker je tako pač moralo biti. Želela sem spregovoriti o tem razočaranju – v času, ko ženske niso imele skoraj nobenih pravic –, hkrati pa pripovedovati o rojstvu zavedanja, spontani iskri v življenju običajne ženske.« – Paola Cortellesi

Festivali, nagrade: srebrni trak za film leta Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev; nagrada Davida di Donatella za najboljšega novega režiserja ali režiserko, najboljši izvirni scenarij, najboljšo igralko, najboljšo stransko igralko, nagrada občinstva; Rim (posebna nagrada žirije, nagrada občinstva); Göteborg (nagrada za najboljši mednarodni film); Sydney (nagrada za najboljši film)