Prostor
Območje sedanjega mesta Velenje leta 1928
Ostanki, ki so bili najdeni v Šaleški dolini, nam pričajo, da je bila dolina naseljena že v davni preteklosti. V Mornovi zijalki pri Šoštanju in jami Špehovki pri Hudi luknji so izkopali ostanke naselbine prazgodovinskega človeka, v Bevčah in na Plešivcu prazgodovinske predmete. Ostanki iz rimskega obdobja pa kažejo, da je bila v tem času na prostoru današnje Šaleške doline rimska naselbina.
Območje današnjega Velenja je bilo prvič omenjeno leta 1250, trg Velenje se v dokumentih prvič omenja leta 1264, nad starim trškim jedrom pa že stoletja gospoduje grad, ki je v zgodovinskih virih prvič omenjen leta 1270.
V 16. stoletju je Šaleška dolina postala eno od središč protestantskega življenja na Štajerskem. Največja pridobitev tega časa je bila šola, ki so jo v Velenju ustanovili protestantje. V srednjem veku je bila Šaleška dolina zaradi velikega števila gradov (preko 20) znana tudi kot »dolina gradov«, ime pa se je ohranilo vse do danes.
Leta 1801 je v Velenju izbruhnil velik požar, ki je upepelil celotni trg, skupaj s cerkvijo sv. Marije. Velenje je v tem obdobju predstavljalo le majhen trg, ki je po velikosti zaostajal za Šoštanjem. Leta 1889 je imelo le 364 prebivalcev. Nekoliko močnejši gospodarski razmah je Velenje doživelo šele konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko so v bližini Velenja odprli premogovnik. Premogovništvo je na razvoj trga sicer vplivalo le posredno, saj Velenje v tem času še ni bila rudarska naselbina.
V Velenju so bili konec 19. stoletja razviti predvsem trgovina, žagarski in lesnopredelovalni obrati, pomembna gospodarska panoga pa je vseskozi ostajalo kmetijstvo.
Leta 1931 je prav od te dejavnosti še vedno živelo nekaj nad polovico prebivalstva Šaleške doline. Velenjski premog in šoštanjska tovarna usnja sta dva od razlogov, da je to področje dobilo železnico, ki je skozi Savinjsko dolino stekla leta 1891 in tako povezala Velenje s Celjem, leta 1899 pa je bila omogočena tudi železniška povezava Velenja s Koroško (Dravogradom).
Zgodovina mesta
Predvsem po letu 1950 se je ob bistveno povečanih zahtevah po premogu vedno bolj kazala potreba po postavitvi novega, bolj ambicioznega naselja, ki naj bi nadomestilo sprva pretežno načrtovane petorčke in vrstne hiške z vrti. Z gradnjo naselja za rudarje se je začelo kmalu po koncu vojne, velik pospešek pa je gradnja in zasnova bodočega naselja dobila s prihodom novega direktorja Rudnika Velenje, Ernesta Žganka – Nestla. Ob sodelovanju projektantov Slovenija projekta iz Ljubljane z arhitekti Trenzem, Strmeckim, Gasparijem (…) se je namesto spalnega rudarskega naselja začelo oblikovati sodobno mesto z javnim programom (šole, vrtci, zdravstveni dom, hotel, trgovine ipd.), ki naj bi zagotovilo domovanje za približno 30.000 prebivalcev. Gradnja takega mesta kljub udarniškemu delu rudarjev ni bila mogoča brez močne politične podpore, za katero je med drugimi skrbel tedanji minister za težko industrijo v zvezni vladi SFR Jugoslavije in takrat z najvišjimi državnimi odlikovanji odlikovan politik Franc Leskovšek – Luka.
Moto N. Žganka, da naj imajo “…rudarji, ki preživijo pol dneva v temnih nedrjih zemlje kar se da svetla in sončna stanovanja …” je z načrti projektantov postal sodobno modernistično mesto, s prostostoječimi objekti postavljenimi v velike zelenice. Zaradi sprememebe načina življenja v letih po izgradnji (parkirišča, promet, nakupovalna središča, višanje standardov komunalne opreme …) so kasnejši urbanisti ta koncept deloma opustili, kljub temu pa jim je arhitekturni izraz ožjega centra uspelo ohraniti kot stilsko čist pozni modernizem, kakršnih v Evropi ni prav veliko. Neverjetna rast naselja, ko je v nekaj letih konec petdesetih sredi zelenice zraslo več kot 20 mestotvornih objektov (šole, zdravstveni dom, kulturni dom, hotel, upravne zgradbe …), je čudila vso tedanjo domovino.
20. septembra 1959 so svečano odprli novo središče mesta Velenje in na ta dan v Mestni občini Velenje praznujemo svoj občinski praznik. Gradnja mesta se je intenzivno nadaljevala tudi v naslednjih desetletjih, ki pa so s sabo prinesla nove izzive in potrebe. V dolini je nastalo novo podjetje za izdelavo gospodinjskih aparatov Gorenje, ki je s svojo hitro rastjo bistveno povečalo potrebe po delavcih, sledila je potreba po novih stanovanjih, v polnem zamahu je bila motorizacija prebivalstva. Lokalno gradbeno podjetje Vegrad je uvedlo nov način gradnje s tunelskimi opaži, ki je omogočal hitro in potresno varno gradnjo z armiranim betonom, ta pa je določenim predelom mesta nadel nov arhitekturni izraz. Nastale so nove soseske, precej se je spremenilo cestno omrežje.
Danes je mesto s približno 30.000 prebivalci doseglo meje planiranega razvoja. Ob pogledu nazaj se z občudovanjem oziramo na prehojeno pot, ko je našim staršem nekaj skromnih naselij, raztrosenih po vzhodnem delu Šaleške doline, z zagnanostjo, odrekanjem in iskoriščanjem političnih razmer uspelo strniti v danes osmo največje mesto v Sloveniji.
GALERIJA NA PROSTEM
Zanimivo in raznorodno foto dokumentarno gradivo o mestu lahko najdete na plakatih Galerije na prostem.
Zgodovinski letalski posnetki 1972 - 2020
V letu 2019 smo od Geodetskega inštituta Slovenije pridobili letalske posnetke terena občine, ki jih od leta 1972 ciklično izvaja Geodetska uprava RS. Posnetke smo v marcu in aprilu 2020 uredili (združili, svetlobno izenačili in geolocirali …) v Uradu za urejanje prostora MO Velenje.
Posnetke si lahko v različnih povečavah ogledate v spletni GIS aplikaciji PISO na povezavi ZGODOVINSKI LETALSKI POSNETKI JEZER IN MESTA .
Posamezni letniki so dostopni s klikom na meni “Izberi PODLAGO” (zgoraj levo). 
Literatura o gradnji mesta:
- Življenje v novem mestu: Velenje in njegove urbane identitete 1945-1960, Jože Hudales (Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2015)
- Spomini “Rdečega kralja”, Damjan Kljajič, Vlado Vrbič, založba Karantanija, 2001 (Biografija Nestla Žganka)
- Velenje, različni avtorji, založba MO Velenje, 1999 (Zbornik razprav)
- Monografija Velenja 1976, različni avtorji